Socialdemokratska stranka je bila v Sloveniji ustanovljena leta 1896. Njeni najvidnejši predstavniki v prvi polovici 20. stoletja so bili Etbin Kristan, Ivan Cankar, Albin Prepeluh, dr. Henrik Tuma in Dragutin Lončar. Leta 1945 je bila skupaj z ostalimi političnimi strankami prepovedana, njeni voditelji pa preganjani. Še v času komunističnega režima, med stavko litostrojskih delavcev leta 1987, je po 42 letih nastal iniciativni odbor za ponovno ustanovitev Socialdemokratske stranke. Ustanovni kongres stranke, ki se je imenovala Socialdemokratska zveza Slovenije pa je bil zaradi pritiskov starega režima sklican šele 16. februarja 1989. Prvi predsednik stranke je bil ing. France Tomšič, njegov naslednik pa od novembra 1989 dr. Jože Pučnik. Dr. Pučnik je takoj zatem postal tudi predsednik Demokratične opozicije Slovenije DEMOS, ki je aprila 1990 zmagala na prvih svobodnih volitvah. Na tretjem kongresu maja 1993 je bil za predsednika SDS izvoljen Janez Janša, ki je bil ponovno izvoljen za predsednika na kongresih stranke leta 1995, 1999, 2001 in 2005.
Prvič so se socialdemokratske ideje pojavile na Slovenskem že v drugi polovici devetnajstega stoletja. Leta 1867 je bil v Avstroogrski monarhiji sprejet zakon, ki je legaliziral vrsto delavskih, izobraževalnih, zavarovalnih in drugih društev, kar je omogočilo povezovanje obrtnikov, tiskarjev in železničarjev. Iz njihovih vrst so prišli prvi socialdemokratski voditelji, kot je bil npr. Franc Železnikar. Na Silvestrovo leta 1888 so v Hainfeldu ustanovili Socialdemokratsko stranko za Avstroogrsko. Tega kongresa sta se udeležila tudi Slovenca Ludvik Zadnik in Karel Kordelič.
Dne 15. in 16. avgusta leta 1896 je v Ljubljani potekal prvi kongres slovenskih socialdemokratov. Stranka se je uradno imenovala Jugoslovanska socialdemokratska stranka (JSDS), ker je poleg slovenskih dežel pokrivala še Istro in Dalmacijo. Socialdemokrati so že naslednje leto nastopili na volitvah, toda brez vidnejšega uspeha. Kasneje so se izmed vseh strank najbolj zavzemali za demokratični volilni sistem.
Konec 19. in v začetku 20. stoletja se poleg Etbina Kristana pojavita še dva pomembna socialdemokratska politika in publicista, katerih ideje so še danes aktualne. To sta pisatelj Ivan Cankar in Albin Prepeluh-Abditus. Ivan Cankar je s svojim publicističnim delom in predavanji jasno povedal, da smo Slovenci narod z lastnim jezikom in kulturo, ki nas močno ločita od drugih narodov, tudi jugoslovanskih, in da tega slovenski socialdemokrati nikoli ne smejo pozabiti. Prepeluh pa je v svojih številnih delih poudarjal pomen narodnega vprašanja in se zavzemal za čimvečjo samostojnost slovenskega naroda. Prav v tem so se slovenski socialdemokrati nekoč in tudi danes razlikovali od svojih strankarskih kolegov v drugih velikih evropskih državah, kjer so socialdemokratske stranke nastale pri narodih, ki se jim večinoma ni bilo treba boriti za svoj obstoj. Zato pri njih nacionalno vprašanje nikoli ni imelo takšnega pomena kot pri majhnih narodih, ki so bili del večjih držav. Zato je Prepeluh že v Avstroogrski monarhiji kritiziral nekatere nemške marksiste, ki niso imeli posluha za majhne narode.Tudi leta 1918, ko je nastala kraljevina SHS, se je Prepeluh zavzemal za čimvečjo samostojnost slovenskega naroda. Leta 1921 je skupaj s prijatelji izstopil iz stranke, ker se je preveč obrnila na levo in ker je podpirala unitaristično jugoslovanstvo.
V 20. letih so se začele cepitve socialdemokratskih gibanj najprej na revolucionarje (komuniste) in reformiste, ki so ostali zvesti socialdemokratskemu programu, kasneje pa so se še ti razcepili na več frakcij. Zato je socialdemokratsko gibanje začelo hirati in praktično ves čas do druge svetovne vojne socialdemokrati niso pomenili pomembnejše sile na slovenskem političnem prizorišču. Tudi zato aprila 1941 niso bili pripravljeni na napad na državo. Nasprotovali so fašizmu in nacizmu, seveda pa tudi Komunistični partiji, zato se večinoma niso vključili v Osvobodilno fronto.
Po vojni je UDBA sistematično preganjala socialdemokrate in že v kali zatrla vsak poskus sindikalnega in strankarskega organiziranja, zato so se nekateri pomembni socialdemokratski politiki izselili iz Slovenije. Šele težka kriza socializma na začetku 80-tih let je spodbudile možnosti za postopno uveljavljanje temeljnih političnih in državljanskih pravic.
Decembra 1987 so se delavci Litostroja odločili za stavko, ki jo je vodil inženir France Tomšič. Na zboru delavcev je predlagal ustanovitev Socialdemokratske stranke. Nastala je tudi vrsta drugih socialdemokratskih pobud.
Maja 1988 je Služba državne varnosti aretirala Janeza Janšo, Ivana Borštnerja in Davida Tasiča, kar je vodilo do procesa proti četverici in do slovenske pomladi. Javnost se je organizirala v Odbor za varstvo človekovih pravic.
Socialdemokratska zveza Slovenije (SDZS) je bila ustanovljena 16. februarja 1989 v Cankarjevem domu. Stranka se je morala imenovati "zveza", ker je takratna komunistična nomenklatura hotela, da ostane v okviru režimske SZDL. V delo stranke je se v tistem obdobju vključil tudi dr. Jože Pučnik, ki je bil na začetku 60-tih let obsojen na dveh političnih procesih. Kasneje je predaval na univerzi v Nemčiji.
Razpad komunističnega sistema leta 1989 je tudi slovensko komunistično nomenklaturo prisilil, da je po petdesetih letih pristala na prve svobodne in večstrankarske volitve. Nove, nekomunistične stranke so se združile v Demos, demokratično opozicijo Slovenije. Aprila 1990 je Demos pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika zmagal na volitvah. Vladna koalicija Demos je uresničila svoj najpomembnejši cilj: osamosvojitev Slovenije.
V vojni za Slovenijo, junija in julija 1991, sta slovenska vojska in policija premagala Jugoslovansko armado in pot do mednarodnega priznanja samostojne države je bila s tem odprta. Koalicija Demos je konec leta 1991 zaradi notranjih razprtij razpadla. V Socialdemokratsko stranko je vstopil Janez Janša, eden najpomembnejših voditeljev slovenske pomladi.
Na volitvah decembra 1992 so socialdemokrati dosegli sicer slabši rezultat, toda vseeno so skupaj s krščanskimi demokrati vstopili v vlado Janeza Drnovška. Janez Janša je celo ostal obrambni minister, vendar ga je kot neizprosnega kritika privilegijev komunistične nomenklature, le-ta poskušala na vsak način diskreditirati.
Na tretjem kongresu SDS maja 1993 je bil za predsednika stranke izvoljen Janez Janša. Janšo so zrušili z mesta obrambnega ministra marca 1994. Pred parlamentom se je takrat v podporo Janezu Janši zbralo več kot 20.000 ljudi, v socialdemokratsko stranko je vstopilo več tisoč novih članov, med njimi veliko uglednih strokovnjakov, univerzitetnih profesorjev in kulturnikov. To je pomenilo za SDS nov ustvarjalni zagon, ki je v nekaj letih stranko oblikoval v drugo najmočnejšo stranko v Sloveniji z več kot 21.000 člani. Janez Janša je bil maja 2001 na 6. kongresu SDS ponovno izvoljen za predsednika stranke.
SDS je ponovno sodelovala v vladi v obdobju maj - december 2001 v času mandata dr. Andreja Bajuka, kjer je s svojo ekipo ministrov in drugih strokovnjakov dokazala, da je sposobna ponuditi slovensko razvojno alternativo in jo tudi uresničiti. Leta 2004 je SDS zmagala na Državnozborskih volitvah in tako postala najmočnejša stranka v Sloveniji.
Zgodovina kongresov SDS:
